Bomo plačali za denar v bankah?

16. 10. 2015 , Avtor: Primož Cencelj, CFA, samostojni upravitelj. Objavljeno v časniku Dnevnik, 13. oktober 2015.

Navajeni smo, da je treba plačati parkirni listek, če hočemo avto parkirati čim bliže cilju oziroma nekje na varnem.

Če pogledamo malo okoli sebe, lahko hitro ugotovimo, da živimo v nekem norem času. Praktično vsi opozarjajo, da se prebivalstvo zahodne hemisfere hitro stara in je rodnost žensk premajhna, da bi podpirala pokojninski sistem. Na drugi strani pa poslušamo skrb vzbujajoče podatke o visoki brezposelnosti med mladimi.

Ta koktajl bazične resničnosti (staranje prebivalstva) in strukturnih zablod (med drugimi brezposelnost mladih) pa korak za korakom poslovne banke spreminja v parkirne hiše. Evropska centralna banka že kar nekaj časa bankam zaračunava negativne obresti za vse depozite. Zdi pa se, da banke jedrne Evrope raje prevalijo negativne obresti na svoje varčevalce, kot da bi aktivneje posojale. Na drugi strani države periferne Evrope še vedno prebolevajo travmo recesije. Tako dejansko v njihovih bankah poslovanje (»neposojanje«) vodijo zaposleni v oddelkih za obvladovanje tveganj, saj se celotne organizacije še vedno bojijo lastne sence preteklega časa.

Kljub temu, da se izjemno strogi kreditni standardi odobravanja novih posojil znižujejo, je le čas implementacije izjemno počasen. Ob domnevi, da je evropska ekonomija v prebujanju, bi lahko bile banke precej agresivnejše. Tako pa mednarodna nestabilnost, kolaps na surovinskih trgih ter ustavljanje mednarodne trgovine krhajo samozavest in megli racionalnost.

Če pogledamo na zadnje ključne makroekonomske podatke, lahko hitro ugotovimo, da bo morala ECB ponovno zavihati rokave, da bi dosegla vse bolj oddaljujoč cilj inflacije malo pod dvema odstotkoma na leto. V prvi fazi je pričakovano zgolj retorično posredovanje glavnih centralnih bankirjev, pozneje pa tudi podaljšanje nestandardnega ukrepa kupovanja obveznic na trgu vsaj do sredine leta 2017, kar trg že počasi vračunava v cene državnih obveznic.

A obstaja tudi ukrep, ki bi spet odvzel nekaj verodostojnosti ECB. Draghi je namreč v svojih številnih izjavah napovedal, da smo pri depozitni obrestni meri dosegli dno (-0,25 odstotkov letno). A na podlagi izjemno čudne stvarnosti dodatno znižanje ne bi bilo nikakršno presenečenje.

Obrestne mere pa bodo v splošnem zelo dolgo ostale nizko. Oziroma vsaj do spremembe delovnopravne zakonodaje, ki bi stimulirala najproduktivnejše v družbi in podjetjem omogočala hitro prilagajanje potreb po delu, povečanju rodnosti ter učinkovitem alociranju kapitala. Poleg tega zagon kakšnih večjih dolgoročno ekonomsko vzdržnih projektov ne bi škodil.

Nazaj na novice